Ogromno stvari sva doživela,
hude čase preživela,

tudi smrti prebolela,
samo zato, ker sva se rada imela.

Med seboj sva se tolažila,
drugih nisva niti opazila,
kaj šele, da bi jih rabila,

ko skupaj po svetu sva hodila.

Vedno bila sva nasmejana,

ker sreča bila je vedno z nama,
čeprav pot ni bila z rožicami postlana,
z ljubeznijo vedno sva bila obdana.

S teboj vedno bila sem srečna,

ker sva mislila, da je ljubezen večna.
Očitno sva se oba zmotila,
ker najina ljubezen je minila.

Ti v drugi našel si veselje
in ignoriral si vse moje želje,
da poskušala bi se pogovoriti
in iz tega kaj rešiti.

Seveda ti je ona več pomenila,
v trenutku na svojo pot sta zavila,
midva kar čez noč sva se ločila.
Naju nikoli ne bom pozabila.
Zdaj ti živiš najine sanje z njo,
samo zato, ker boljše ima telo

in mogoče se imata lepo,
ampak bolj kot jaz te ljubila ne bo.

Neža Pirc, 2. F